Pentatonični teki pri petju, korak za korakom
· 5 min branja
Kaj naredi tek „pentatoničen“
Tek je hiter niz tonov, ki povezuje dve točki v melodiji in se običajno konča na držanem tonu. Večina pop tekov, od hitrega vzpona pred refrenom do dolgega spusta ob koncu fraze, je zgrajena iz pentatonične lestvice. Ta lestvica iz običajne durove ali molove odstrani dva tona, tista, ki sta od soseda oddaljena le za polton. Ko ju ni več, je vsak preostali korak cel ton ali mala terca. Nič ni poltona, na katerem bi se glas zatikal, zato se pentatonični teki tudi pri hitrosti zdijo gladki in se pojavljajo povsod v popu, R&B-ju in folk melodijah.
Dve pentatonični lestvici, ki ju potrebuješ
Durova pentatonika je osnovni ton, velika sekunda, velika terca, čista kvinta, velika seksta, oktava: pet tonov, razmaknjenih za dva poltona, razen dveh malih terc. Zveni odprto in svetlo ter je oblika za večino pop tekov navzgor in navzdol. Molova pentatonika je osnovni ton, mala terca, čista kvarta, čista kvinta, mala septima, oktava. Ista petstopenjska logika, drugačna barva: temnejša, bližje bluesu in R&B frazirenju. Za dobro petje ti ni treba znati na pamet števila poltonov, vendar ti poznavanje oblike pomaga slišati, kje v teku si, namesto da ugibaš.
Najprej oblika, nato hitrost
Preden poskusiš tek v hitrosti nastopa, zapoj lestvico samo počasi, ton za tonom, navzgor in nazaj. Vaja Durova pentatonika v aplikaciji naredi točno to: enajst tonov na svetlem „ne“, vsaka ponovitev za polton višje, dokler ne dosežeš vrha svojega udobnega obsega, nato nazaj navzdol. Tega koraka ne hiti. Tek je vedno le lestvica, ki jo že poznaš, zaigrana hitro. Če je počasna različica majava, bo hitra le majava različica z manj časa, da to opaziš.
Tek navzdol: ta, ki ga boš uporabljal največ
Najpogostejša oblika v popu je tek navzdol od oktave: oktava, seksta, kvinta, terca, sekunda, osnovni ton. V aplikaciji je to Pentatonični tek navzdol 8-6-5-3-2-1, šest tonov na „je“, pet hitrih in eden držan na dnu. Vsakega od prvih petih obravnavaj kot lasten majhen impulz, ne kot drsenje. Pogosta navada je, da toni zdrsnejo v glissando, ker se zdi bolj varno kot zavezati se šestim ločenim višinam. Bori se proti temu nagonu. Klavirski trak bo pokazal pet kratkih blokov, ki morajo vsak posebej postati zeleni, drsenje pa se bere kot prenizka, nestabilna višina na vseh, namesto šestih čistih zadetkov.
Tek navzgor: ciljaj na zgornji ton
Ko greš navzgor, istih pet tonov vodi nekam: v držano oktavo na vrhu. Pri Pentatoničnem teku navzgor je pet hitrih tonov pristopnih korakov, oktava pa cilj, držan dobo in pol. Značilna napaka je tu drugačna kot pri teku navzdol: pevci vzpon prehitijo in pridejo pod višino, zato držani ton začne prenizko in se mora sam popraviti, kar aplikacija oceni kot nestabilno, ne kot previsoko ali prenizko. Prvih pet tonov zapoj lahkotno, čeljust drži mirno in naj bo zadnji ton edini trenutek, ko se zares zavežeš glasnosti in dolžini.
Dodaj bluesovsko barvo
Za molovo različico se spremenijo trije od petih pentatoničnih tonov: sekunda postane mala terca, terca postane čista kvarta, seksta pa mala septima. Samo osnovni ton in kvinta ostaneta tam, kjer sta bila. Ta temnejši nabor petih tonov je molova pentatonika, zvok za Bluesovskim tekom (molova pentatonika). Giblje se enako, od oktave navzdol do osnovnega tona, vendar je barva toplejša in težja. Vaja uporablja „no“, bolj okrogel samoglasnik, ki ustreza razpoloženju. Mala terca je ton, ki ga pevci iz navade najpogosteje pustijo zdrsniti navzgor proti velikemu bratrancu, zato jo je vredno preveriti posebej: upočasni tek, poslušaj ta interval sam zase in ga zapoj kot svojo posebno višino, ne kot odtenek durove različice.
Obrati in fraze iz istih petih tonov
Ko se ravni teki zdijo stabilni, se istih pet tonov znova pojavi kot okraski in cele fraze. Obrat 5-6-5-3-1 je majhen lik, ki zaključuje nešteto pop vrstic: hiter dotik do sekste in nazaj, nato navzdol do terce in domov. Ritmična pentatonična fraza prve tri tone lestvice postavi v govorjen, sinkopiran ritem namesto v ravni čas, kar je bližje temu, kako teki dejansko sedijo znotraj zapetega besedila. In če želiš slišati celotno lestvico, uporabljeno kot pravo melodijo in ne kot vajo, je Amazing Grace pentatonična od prvega do zadnjega tona, s kratkimi dvotonskimi melizmami, ki so v bistvu drobni teki, vgrajeni v melodijo.
Kje gredo teki narobe (in kako to popraviti)
Tri težave pokrivajo večino težav s teki. Prvič, drsenje namesto stopanja: popravek je vedno, da upočasniš, dokler ni vsak ton ločen dogodek, nato pa postopoma spet pospešiš. Drugič, zmanjka ti zraka sredi poti, kar običajno pomeni, da si začel preglasno; prvi ton zapoj tišje, kot se zdi naravno, da ti ostane dovolj diha za držani ton na koncu. Tretjič, izguba ciljne višine na hitrem odseku, kar je lažje diagnosticirati kot popraviti samo po posluhu. Merilnik višine tona pokaže tvojo višino kot črto v živo, brez vzorca, ki bi mu sledil, in brez ocene na koncu, zato lahko tek zapoješ v polovičnem tempu in opazuješ, kje natančno zdrsne, preden ga poskusiš v polni hitrosti. Če dosledno pristaneš pod višino, namesto da bi naključno tavaš, je to poseben vzorec, o katerem je vredno brati posebej; glej zakaj pojemo prenizko za to, kaj to običajno povzroča.
Teki so majhna veščina s kratko učno krivuljo, ko je oblika znana: počasna lestvica, tek navzdol, tek navzgor, molova različica, nato okraski iz istih petih tonov. Če želiš tudi preskoke v falzet in dolge fraze, v katere teki pogosto vodijo, se od tod nadaljuje falzet in vokalni teki pri pop petju. Vsi zgornji teki so v brezplačni različici aplikacije Clearsing (z dnevnimi omejitvami), samodejno transponirani, da toni ležijo znotraj tvojega obsega, medtem ko delaš na hitrosti in obliki.